V četrtek, 14. 3. 2019 smo se z učenci, ki obiskujejo dejavnost Pravljice in izražanje, odpravili v knjižnico Hoče.
Že v začetku šolskega leta, ko smo planirali dejavnosti v okviru pravljic, so si učenci želeli, da bi obiskali knjižnico izven našega kraja. Zanimalo jih je, kako poteka pravljična ura drugje. Še bolj pa jih je mikalo to, da se bomo peljali z avtobusom.
Zbralo se nas je 11, in sicer nekaj učencev iz 2.a in 2.b ter nekaj iz 3.a in 3.b razreda. Polni pričakavanj in radovednosti smo se odpeljali v Hoče. V knjižnici nas je že pričakala prijazna knjižničarka. Pokazala nam je knjižnico in nas popeljala v pravljični kotiček.
Učenci so se pogovarjali s knjižničarko, ki jim je povedala, kako postanejo člani knjižnice in kako pridobijo svojo izkaznico. Pokazala jim je izkaznico, s katero si lahko izposojajo knjige v vseh knjižnicah v Mariboru. Razložila jim je, kaj pomeni znak mariborske knjižnice. Ali ste vedeli, zakaj je na izkaznici sova? Sova je simbol znanja in modrosti. Znanje in modrost pa najdemo tudi v knjigah. Zakaj pa ima oči v obliki ležeče osmice? To pomeni neomejenost. Učenci so izbrali kar nekaj besed, ki so jih povezali s knjižnico in neomejenostjo. Povedali so, da je v knjižnici neomejeno misli, črk, listov, besed, zabave, neomejeno zanimivosti, pa tudi knjig. Sedaj pa vemo, zakaj je na izkaznici sova z očmi v obliki ležeče osmice. Spoznali smo knjigoveznico in se naučili, da raztrganih knjig ne smemo lepiti z lepilnim trakom. Bolje je, da pokličemo v knjižnico in povemo, da je knjiga raztrgana. Knjigovezi popravijo uničeno knjigo, lepilni trak pa z leti porumeni in tako naredimo z njim več škode kot koristi.
Ogledali smo si kar nekaj zanimivih knjig. Najboljše so bile tiste, ki vsebujejo 3D ilustracije, pa plakate in skrivnosti. Med njimi je bila tudi knjiga z zvočnimi dodatki. Tako smo prisluhnili glasom nekaterih živali, ki živijo v morju.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
Končno smo dočakali tudi pravljico, pa ne eno, kar tri! Prva pravljica je govorila o zmaju Franklinu, o zmaju, ki je zbujal strah in trepet med ljudmi in živalmi. A bil je prijazen zmaj, zmaj, ki je imel neskončno rad knjige. Najraje je bral poleti in to ob lunini svetlobi. Kamor koli je prišel, so se ga bali in bežali pred njim, le majhna deklica Luna, ki je brala knjigo o zmaju, se ga je razveselila. Postala sta prijatelja, saj sta ugotovila, da imata oba najraje knjige. In nekega dne sta uresničila zamisel, da bosta na zmajevem hrbtu med krili, ustvarila knjižnico. In res, to je postala prva potujoča knjižnica v deželi. Luna je pomagala zmaju, da se ga ljudje več niso bali. Z veseljem so prihajali v njuno knjižnico, kjer so miške ustvarjale glasbo, netopirji akrobacije, kresničke pa so prižigale lučke, da so lahko ljudje brali ob prijetnem vzdušju.
Sledili sta še dve pravljici, pravljici, ki sta govorili o volku, ki je padel iz knjige in iskal svoj prostor. Iskal ga je v različnih knjigah, vse do tedaj, ko je prišel v gozd in našel deklico v rdečem. Deklica je jokala, ker ni bilo volka, ki bi ga morala srečati v gozdu … Kaj je bilo potem, pa poiščite v eni izmed knjig sami. Pa saj je veliko pravljic, kjer srečate volka. Morda je to tisti volk, ki še vedno išče svoj prostor?
Tako smo se poslovili od knjižničarke in se zahvalili za zanimiv popoldan. Odločili smo se, da se bomo z veseljem udeležili še kakšne pravljične ure v eni izmed mariborskih knjižnic.
Utrinki učencev:
Luana: Všeč mi je bilo, ko nam je knjižničarka pripovedovala zgodbe.
Sofija: Zanimivo mi je bilo, da je imela knjižničarka rajši otroške kot odrasle knjige. Zanimive pa so bile vse pravljice.
Luka: Všeč mi je bilo v bistvu vse!
Živa: Super je bilo, ko smo poslušali pravljico o zmaju.
Žiga: Všeč mi je bila pravljica o volku, ki je padel iz knjige.
Bor: Vse je bilo fajn.
Lina: Všeč mi je bilo, da nam je knjižničarka tako lepo pripovedovala.
Saška: Naučila sem se, da ne smemo lepiti raztrganih knjig. Super je bilo, da smo slišali veliko pravljic.
Sara: Všeč mi je bilo, ko smo brali.
Mentorica: Karmen Jelčič
Nedavni komentarji